Ruski diktator Vladimir Putin je pred enim tednom javno napovedal, da bo njegova agresorska država od 31. marca letos plačilo za ruski zemeljski plin od t. i. neprijateljskih držav (tj. držav, ki so obsodile rusko invazijo na Ukrajino in proti Rusiji uvedle sankcije) zahtevala v ruski denarni valuti oz. rubljih.Rusofili so vse bolj v manjšini!!!

ruski rublji1

Očitno pa ima preostali svet počasi dovolj ruskega izsiljevanja, saj so voditelji držav članic skupine G7 in držav članic EU soglasno sporočili, da so takšne zahteve eklatantna kršitev že sklenjenih pogodb, zaradi česar so zanje nesprejemljive.

Več kot očitno je, da po več kot mesecu dni vojaške agresije nad Ukrajino ruske ofenzivne operacije v državi ne gredo niti približno po načrtih. Ne le, da ruske oborožene sile niso uspele v celoti zasesti nobenega večjega ukrajinskega mesta, temveč jih je ukrajinska vojska doslej že na večini front uspešno odbila, na nekaterih med njimi pa je v zadnjih dneh prešla že v protiofenzivo. Poleg tega se ruski državni vrh zaveda, da so možnosti za kakršen koli resnejši vojaški uspeh iz dneva v dan čedalje manjše, saj je ta močno odvisen od ekonomskega oz. finančnega stanja v Rusiji, ki pa se zaradi uvedbe obsežnih sankcij s strani mednarodne skupnosti naglo poslabšuje.

Z zahtevo po plačilu plina v rubljih poskušali rešiti padec ruske valute
Verjetno najbolj pereč problem za rusko gospodarstvo predstavlja strmo padajoča vrednost ruske denarne valute oz. rublja, ki je od 24. februarja letos (tj. od dne, ko se je začela ruska vojaška agresija nad Ukrajino) zaradi zahodnih sankcij in umika tujih podjetij iz ruskega trga izgubil že skoraj 90-odstotkov svoje vrednosti. Če je bil 24. februarja en rubelj vreden 0,11 ameriškega dolarja, je danes ta vreden samo še 0,012 ameriškega dolarja, vse finančne napovedi pa kažejo, da naj bi njegova vrednost v prihodnjih tednih padla samo še nižje. Zaradi takšne katastrofalne finančne situacije je skušal ruski državni vrh nekoliko stabilizirati nacionalno valuto z zahtevo po plačilu ruskih energentov v rubljih, s čimer bi zagotovili tok rubljev v Rusijo, posledično pa bi nekoliko ublažili inflacijo, vendar pa države uvoznice ruskega plina takšnim zahtevam očitno niso bile pripravljene ustreči, saj so že dva dni nazaj države članice skupine G7 enoglasno zavrnile rusko zahtevo, da bi od 31. marca dalje ruski plin plačevale v rubljih, danes pa je ruska zahteva naletela na negativen odgovor še s strani držav članic EU. To sicer niti ni presenetljivo, saj so denarne valute za plačilo energentov vselej vnaprej dogovorjene že v pogodbah, ki se med državami uvoznicami in izvoznicami sklepajo za več let vnaprej, tako da je šlo pri zahtevi po plačilu ruskega plina v rubljih zgolj za nesprejemljivo rusko izsiljevanje.

Rusija ne more preživeti brez dohodkov od plina in nafte
Morda bodo v Kremlju v prihodnjih tednih zmanjšali dobavo zemeljskega plina v Evropo, vendar pa je malo verjetno, da bi ga kar v celoti ustavili, saj bi takšen korak, četudi bi nekoliko prizadel evropske države, sočasno pomenil tudi samomor za rusko ekonomijo. Čeprav smo resda že ničkolikokrat slišali opozorila o evropski energijski odvisnosti od Rusije, pa dejanska odvisnost evropskih držav od ruskih energentov ni niti približno tako zelo velika v primerjavi z odvisnostjo Rusije od evropskih finančnih sredstev, ki jih ta površinsko največja država na svetu prejema od prodaje svoje nafte in zemeljskega plina na evropskih tržiščih. Evropa bi v primeru prekinitve dobave ruske nafte in zemeljskega plina resda občutila povišanje cen obeh omenjenih energentov, vendar pa zaprtje ruskega uvoza niti približno ne bi sesulo gospodarstev evropskih držav, saj bi bilo mogoče dobavo tako nafte kot tudi zemeljskega plina brez večjih težav v relativno kratkem času zagotoviti s strani drugih ponudnikov, ki prav tako posedujejo večje količine teh naravnih virov (med državami na evropski periferiji so to zlasti Alžirija, Azerbajdžan, Egipt, Izrael, Libija, Turčija in Turkmenistan).

Poleg tega je tudi v sami Evropi mnogo držav, ki posedujejo relativno velike zaloge nafte in zemeljskega plina, kot npr. Danska, Nizozemska, Norveška ter Velika Britanija in ki bi lahko pričele v primeru prekinitve ruske dobave intenzivno črpati svoje energente, ki so jih pred tem zaradi bistveno bolj rigoroznih okoljskih omejitev in višjih cen izkoriščale v zgolj manjši meri. Po drugi strani pa je Rusija tako rekoč življenjsko odvisna od prihodkov, ki se v rusko državno blagajno stekajo od prodaje energentov na “stari celini”, saj naj bi prodaja nafte in zemeljskega plina predstavljala kar neverjetnih 40-odstotkov prihodkov ruskega državnega proračuna, njihov izvoz v tujino pa naj bi predstavljal celo 60-odstotkov celotnega ruskega izvoza, pri čemer predstavljajo energenti, ki jih Rusija izvozi v Evropo kar okrog 70 odstotkov vseh izvoženih ruskih energentov. Jasno je torej, da bi bila prekinitev izvoza nafte in zemeljskega plina dolgoročno neprimerljivo večji problem za rusko kakor pa za evropsko gospodarstvo.